O pomenu intelektualnega dialoga v Cerkvi

Cerkvena zgodovina pozna dolgo in bogato tradicijo intelektualnega dialoga. Od patristike prek srednjeveške sholastike do sodobne teologije so misleci znotraj Cerkve nenehno iskali ravnotežje med vero in razumom, med zvestobo izročilu in odprtostjo za nova spoznanja.

Toda v zadnjem času se zdi, da ta tradicija peša. Na eni strani opažamo fundamentalistične tendence, ki razum razumejo kot grožnjo veri, na drugi pa sekularistične glasove, ki verujočim a priori odrekajo sposobnost kritičnega mišljenja. Oboje je karikatira in oboje škoduje tako Cerkvi kot družbi.

Klub krščanskih izobražencev Koper je bil ustanovljen prav z namenom, da neguje ta srednji prostor. Prostor, kjer je mogoče postavljati težka vprašanja, ne da bi to pomenilo izdajo vere. Prostor, kjer se intelektualni poštenje razume kot oblika spoštovanja do Boga in do sočloveka.

V tem razmišljanju želim poudariti tri razloge, zakaj je intelektualni dialog v Cerkvi ne le zaželen, ampak nujen. Prvič: ker vera, ki ne prenaša vprašanj, ni vera, temveč ideologija. Drugič: ker Cerkev živi v svetu in se mora z njim pogovarjati, če hoče biti relevantna. In tretjič: ker je iskanje resnice, kolikor je le mogoče celovite in poglobljene resnice, eno najglobljih poslanstev krščanskega življenja.

Kot je zapisal Joseph Ratzinger v svojem znamenitem predavanju na univerzi v Regensburgu, je srečanje med grško filozofijo in krščanskim oznanilom eden temeljev evropske identitete. To srečanje je bilo vedno napeto, toda prav ta napetost je bila produktivna. Kadar jo je ena stran hotela odpraviti, na račun druge, so sledile osiromašene oblike tako mišljenja kot vere.